Na poplave, ki so Slovenijo prizadele v preteklih dneh, se bomo ljudje različno odzvali. Nekateri posamezniki bodo lahko normalno funkcionirali naprej, nekateri bodo potrebovali strokovno pomoč. Bolj kot »prave besede« je pomembno, da smo na voljo drug za drugega in si nudimo psihološko, socialno in praktično pomoč. Vse skozi pa upoštevajmo navodila pristojnih organov.

Usmeritve, kadar nudimo pomoč drugim:

• V prvi vrsti zagotovimo občutek varnosti in poskrbimo za osnovne potrebe – zatočišče, hrano, vodo, nujno medicinsko pomoč. Obravnavanje takojšnjih telesnih potreb lahko prispeva tudi k občutku varnosti in obvladljivosti okoliščin. Osebo povprašajmo, kako ji lahko v danih okoliščinah čim bolj pomagamo.
• Zagotovitev informacij in virov. Osebo oskrbimo z osnovnimi informacijami o aktualnem dogajanju (razsežnost poplav, plazov, da se stanje umirja ipd.). Skušajmo zagotoviti čim več tehničnih/organizacijskih informacij (npr. kako dostopati do pitne vode, električnih napajalnikov, nastanitve ipd.) in informacij o možnih virih praktične pomoči pri odpravljanju posledic.
• Če je mogoče, pomagajmo vzpostaviti vsaj minimalno dnevno rutino, ki bo zagotavljala strukturo dneva in dajala občutek varnosti ter obvladljivosti. Struktura dneva oz. čim več informacij o dogajanju običajno osebi povečuje občutek varnosti in obvladljivosti.
• Zagotovimo čustveno oporo. Poskušajmo ustvariti varno okolje, kjer posamezniki lahko izrazijo svoja čustva in skrbi, ne glede na to, kako burna in različna so lahko doživljanja. Ne obsojajmo in vrednotimo, kar oseba doživlja in kar nam pove. Ne skušajmo zmanjšati pomena njihovih občutij (npr. »saj bo, lahko bi bilo še hujše«). Osebe lahko v dani situaciji doživljajo zelo različna čustva (strah, panika, groza, jeza, bes, praznina ali otopelost), ki se skozi čas spreminjajo. Ljudje so lahko tudi povsem zbegani, nemočni in raztreseni. Sprejmimo njihova čustva in doživljanje ter zagotovimo pomiritev, da so njihovi odzivi popolnoma normalni glede na hude okoliščine. To lahko pomaga zmanjšati občutke osamljenosti in spodbuja razumevanje.
• Bodimo pozorni na ranljive skupine (starejše osebe, nosečnice, otroke, ljudi, ki so sami). Posebno pozornost namenimo otrokom, da jim na primeren način razložimo, kaj se je zgodilo. Za otroke je izrednega pomena občutek varnosti in stabilnosti, zato jim poskušajmo uvesti dnevno rutino, jih potolažiti, biti na voljo za vprašanja.
• V primeru, da oseba doživlja zelo hudo stisko (npr. misli na samomor, panični napad), je ne puščajmo same, ponudimo ji psihološko prvo pomoč oziroma jo usmerimo na vire pomoči.
• Osebo informirajmo o možnih virih strokovne pomoči, na katere se lahko obrne.

Usmeritve, kadar smo sami v stiski:

• Poskrbimo za osnovno varnost in osnovne potrebe – zatočišče, hrano, vodo, nujno medicinsko pomoč. Skrb za telesne potrebe lahko prispeva tudi k občutku varnosti in stabilnosti.
• Poskušajmo vzpostaviti nadzor nad tistimi področji življenja, na katera lahko vplivamo. Poskrbimo za vzpostavljanje rutine, kjer je to možno.
• Sprejmimo različna čustva, ki jih doživljamo. Ljudje lahko v dani situaciji doživljamo zelo različna čustva (strah, panika, groza, jeza, bes, praznina ali otopelost), ki se skozi čas spreminjajo. Lahko smo zbegani, nemočni in raztreseni. Ob kriznih dogodkih je običajno, da se po začetnem stanju šoka nekatera čustva in odzivi lahko pojavijo šele z zamikom.
• S svojimi mislimi in občutki ne ostanimo sami, temveč se o tem pogovarjajmo z drugimi.
• Poskušajmo najti načine pomiritve, ki so nam pomagali že v preteklosti. Vzemimo si vsaj nekaj časa tudi za dejavnosti, ob katerih se dobro počutimo in nas sprostijo.
• Poiščimo in sprejmimo pomoč, kadar jo potrebujemo.

Vir: NIJZ
https://nijz.si/zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/prva-pomoc-v-dusevni-stiski-ob-poplavah/